| Več
Se bodo dolenjski ponudniki bolj povezali?

Turistični novinarji v Deželi kozolcev v Šentrupertu s tamkajšnjim županom Rupertom Goletom, foto: GTV - I. Škofic

06. oktober 2017

Turistični novinarji smo pred nekaj dnevi obiskali območje med Mirno in Šentrupertom na Dolenjskem ter obisk povezali z okroglo mizo na temo še ne izkoriščenih priložnosti za turistični razvoj v občinah Trebnje, Mirna in Mokronog. Območje ima dovolj zanimivosti, da bi se z nekaj več povezovanja med posameznimi ponudniki in pritegnitvijo več lokalnih prebivalcev v turistično dejavnost lahko nedvomno bolj uspešno kosalo z nekaterimi drugimi slovenskimi turističnimi kraji ali območji, so ocenili mirnski župan Dušan Skerbiš, trebanjski župan Alojzij Kastelic in Anton Maver, župan občine Mokronog-Trebelno. Tu so Mirna z gradom, Dežela kozolcev v Šentrupertu, Likovna galerija samorastnikov v Trebnjem, Mokronog z dolgo tradicijo pravih podeželskih sejmov, živalski vrt na Ranču Aladin na Gomili, Hiša vina Frelih v Šentrupertu, pa Pohod od Litiji do Čatežain seveda vinorodni griči, nedvomno že znane točke in dogodki, ki bi jih kazalo v skupni promociji še bolj poudariti.

Speča lepotica v Mirni in prebujen ribnik

V Mirni pri gostišču Pri Francki najdemo tablo z napisom Pohodna pot speča lepotica. Po njej pridemo do gradu Mirna, ki je lepo viden že od daleč. Grad velja za enega lepših in redkih obnovljenih kulturnih spomenikov srednjeveške arhitekture na Slovenskem. . Grad so po koncu vojne skoraj dobesedno zravnali z zemljo, večkrat so ga minirali in skoraj povsem porušili, ostanke ruševin pa uporabljali za obnovo Mirne, nekaj stebrov so odpeljali celo na Otočec. Po vojni so tudi vse dragocenosti in umetnine izginile brez sledu.

V grad, ki mu pravijo tudi Speča lepotica, se je leta 1962 naselil prof. dr. Marko Marin. Mirnski graščak, kot so mu tudi rekli, je za obdobje 99 let pridobil uporabno pravico za grad, potem pa še dovoljenje za obnavljanje ruševin. Marko Marin je do leta 1991 grad pozidal, pokril oglati stolp in grajsko kaščo, potem pa je obnova stekla hitreje. Pomagali so tudi domačini. »Kakšna bo nadaljnja usoda gradu ni povsem jasno, njegova sedanja lastnica ga skuša prodati za takšno vsoto, ki je občina ne more plačati, čeprav si želimo, da bi bil dostopen za javne oglede in prireditve. Ker je v zasebni lastni, občina seveda za nadaljnjo obnovo ali vzdrževanje ne more namenjati sredstev,« pripoveduje med ogledom gradu župan Občine Mirna Dušan Skrbiš.

Pod gradom je ribnik, ki so ga, kot pojasni Dušan Skrbiš, očistili in uredili njegovo okolico, tako da je zdaj med domačini priljubljena izletniška točka. Ob njem bodo do prihodnjega leta uredili postajališče za avtodome, saj je prav mirnski župan leta 2014 dal pobudo za projekt Mreža postajališč za avtodome po Sloveniji. Tedaj je Slovenijo z avtodomom prečkalo 90 tisoč avtodomov, kar pomeni 180 tisoč ljudi in več, po zadnjih ocenah pa gre skozi Slovenijo več kot 100 tisoč avtodomov. Ocenjujejo, da je v Evropi že več kot dva milijona avtodomov in že kakšnih 16.000 postajališč. V Slovenije je zdaj 17 postajališč z vso potrebno infrastrukturo, lokacij, na katerih se lahko avtodomi ustavijo, pa že več kot 100. V mrežo je zdaj vključenih 76 občin, 20 se jih je vključilo letos.

Želja snovalcev projekta je, da bi z občinami-partnericami Slovenijo uvrstili na zemljevid popotnikom z avtodomi prijaznih turističnih območij. Do konca leta 2018 naj bi pri nas imeli vsaj 100 urejenih postajališč za avtodome, nekatere tudi na kmetijah, na katerih bi se obiskovalci najprej počutili varno, hkrati pa bi jih uporabljali kot izhodišče za raziskovanje Slovenije in njenih kulinaričnih, kulturno-zgodovinskih, naravnihin drugih znamenitosti. Snovalci projekta so se povezali tudi s slovenskimi kampi in letos so se že skupaj predstavili na več sejmih v tujini, pripravljajo tudi nov skupni katalog in spletno stran.

Kozolci – mojstrovine ljudskega stavbarstva

Ko sem se pred mnogimi leti peljala od Škocjana proti Mokronogu in Mirni se kar nisem mogla nagledati številnih kozolcev in toplarjev. Danes jih je že manj. Temu pritrdi tudi župan občine Šentrupert Rupert Gole, ko novinarjem predstavlja Deželo kozolcev v Šentrupertu, saj je bilo sredi prejšnjega desetletja v Mirnski dolini ogroženih kar 100 kozolcev. Za muzej na prostem so jih od lastnikov odkupili 17. Za njihovo postavitev so izbrali mesto na obrobju Šentruperta, saj je bilo iz starih fotografij razvidno, da je tam nekoč že stalo več kozolcev. »Za vsak kozolec posebej smo morali pridobiti gradbeno dovoljenje, opraviti tehnični pregled in zahtevali so celo, da na njih uredimo strelovod. Kot da tisti, ki so to zahtevali, ne bi vedeli, da gre za lesene konstrukcije,« pravi Gole.

Dežela kozolcev je v nekaj letih postala turistično, izobraževalno in kulturno središče, kjer so v naravnem okolju in na kmetijskih zemljiščih razstavljeni kozolci različnih starosti in tipov, saj so bili med drugim kozolci tudi statusni simbol različnih socialnih slojev. Namen muzeja je predstaviti zgodovinski razvoj kozolcev Mirnske doline, način njihove gradnje in vzdrževanja ter naravne zaščite lesa. Predstavljen je razvoj kozolca od njegove najbolj enostavne oblike (ostrvi) do njegove najbolj zahtevne oblike (toplarja). Najstarejši je Lukatov toplar, krit s slamo, star 222 let, saj jebil zgrajen leta 1795, pred prestavitvijo pa je stal v Trsteniku.

Ob vhodu v muzej je informacijska točka, v njej prodajajo tudi izdelke umetne obrti in lokalne pridelke. Lani so v muzeju našteli 56.000 obiskovalcev, bilo pa jih je še več, saj se nekateri le sprehodijo skozenj.

Hiša vina Frelih s cvičkom uspela v Londonu

V hiši Frelihovihv Šentrupertu nas sprejme Veronika Frelih, ki skupaj s svojimi štirimi otroki vodi posestvo, h kateremu sodijo vinogradi na približno petih hektarih s 23.000 trtami, vinska klet in restavracija, le da so slednjo dali v najem. Vinogradniška tradicija je v družini Frelih stara že skoraj 120 let in kot pove naša gostiteljica, je za prepoznavnost Frelihovih vin največ naredil njen tast Josip Frelih, ko je pred več kot 30 leti izpopolnil cviček in ga začel stekleničiti v buteljke. Bil je tudi prvi, ki je na Dolenjskem začel pridelovati penino po tradicionalni metodi. Sama se je s skrivnostmi vinogradništva in kletarstva spoznala zadnjih nekaj let, po prezgodnji smrti moža Petra, pri čemer ji z nasveti še vedno stoji ob strani že skoraj devetdesetletni tast Josip, medtem ko bodočnost gradijo na hčerki Veroniki, agronominji. Od lani poleti sodelujejo z enologom Urošem Bolčino, ki mu je bil izziv, narediti cviček bolj piten in kakovosten. »Veliko nas je naučil, dela je sicer več, a naša vina so drugačna kot so bila prej,« pove Veronika Frelih.

V vinogradih pridelujejo žametno črnino, modro frankinjo, pino in zeleni silvanec. Prvo vino, ki so pri Frelihovih stekleničili, je dobilo ime Cviček od fare, za prepoznavni znak na etiketi je bila uporabljena podoba cerkve sv. Ruperta v Šentrupertu, ki se uporablja še danes. Zanimanje za penine se je povečevalo, zato so naredili prvo penino na Dolenjskem - penino Kappelman, sledila pa ji je Penina od fare, narejena izi stih sort kot cviček. Posebno veseli so uspeha, ki so ga letos dosegli v Londonu na ocenjevanje Decanter. Kot prvi in prvič sploh so na večje mednarodno ocenjevanje poslali cviček. Frelihov Cviček od fare, letnik 2016, je prejelod 83 do 85 točk. Prejeli pa so tudi dve bronasti medalji in sicer za penino Kappelman 2008 in penino Frelih brut rosé. Veronika Frelih ne more skriti veselja nad temi priznanji za njihov trud, hkrati pa pove, da med pridelovalci cvička žal ni dovolj sodelovanja, zato so veliki pritiski na ceno s strani trgovci.

Dolenjski živalski vrt

V Gomili pri Mirni najdemo na Ranču Aladin ne tako majhen živalski vrt, saj je v njem občasno tudi sto živali, največ spomladi, ko imajo živali mladiče. Oskrbnik Ranča je Damjan Zupan, ki je pred osmimi leti najprej začel gojiti jelene. Potem pa je v Nemčiji zasledil oglas, da je na prodaj dvogrba sibirska kamela, jo pripeljal na ranč in kamela Aladin je postala zaščitni znak gomilskega ranča. Postopoma je dokupil še druge živali in obiskovalci si danes na ranču lahko ogledajo ježevce, nosate medvede, rakune, severnega jelena, lame in nanduje, pa tudi koze, ptiče, zajce in še mnogo drugih živali. In imajo seveda tudi kenguruje, eden izmed njih je pred kratkim zaradi pobega celo polnil slovenske medije. Medveda nimajo, saj zakonodaja tega ne dovoljuje, pač pa dva sedem let stara risa, ki ste pred nedavnim dobila mladiča. »Tako kot vse druge živali, smo tudi tega malega risa udomačili,» pravi Damjan Zupan. Kmalu bodo dobili mesec dni starega leva, saj si prizadevajo vsako leto ponuditi kaj novega. »Občina nas pri naši dejavnosti podpira, vedno bolj se povezujemo z gostinci v naši dolini, pa tudi mi nastopamo na različnih prireditvah, v Črešnjicah na primer postavimo žive jasli,« pravi oskrbnik gomilskega ranča.

Lani so imeli na ranču 30.000 obiskovalcev, veliko je družin, saj imajo veliko igral, otroci pa se lahko preskusijo tudi v lokostrelstvu in na plezalih. Med zadnjimi pridobitvami je naravni plavalni ribnik, ob njem pa tudi leseni šotori, v katerih lahko obiskovalci prespijo in leseni šotor namenjen druženju.

Cveta Potočnik

Postojnska jama, največja slovenska znamenitost, 24 kilometrov rovov, galerij, veličastnih dvoran in igrivih skulptur, je edina jama z dvotirno železnico na svetu, kjer lahko doživite vznemirljivo vožnjo z vlakcem skozi osupljivo lepo podzemno krajino... več

Družba BTC je z dolgoročno vizijo v nekdanjem ljubljanskem ruralnem mestnem območju zgradila mesto v mestu - BTC CITY, v katerem... več

Odkrivajte Evropo z nami! Spoznajte vznemirljive ulice in utrip velemest, doživite prostrane širjave, čarovnije narave in skrivnostne trdnjave... več